|
|
FIŽOLOV OŽIG ali VDRTA FIŽOLOVA PEGAVOST - COLLETOTRICHUM LINDEMUTHIANUM (Sacc. & Magn.) Scribner Bolezenska znamenja Gliva napada vse nadzemne dele fižola. Prvi znaki se pojavijo že na kličnih listih, v obliki majhnih, temno rjavih do črnih peg. Z dežnimi kapljami ali vetrom se konidiji, ki se hitro začnejo tvoriti v ležiščih trosov (acervuli), prenašajo na stebelca, liste in stroke. Na stebelcih in listnih pecljih nastanejo drobne, podolgovato oblikovane, rjave pegice, iz katerih se kasneje oblikujejo vdrte pege. Te so lahko na starejših steblih tudi do 7mm dolge. Bolezenski znaki se pojavijo tudi na listih, bolj pogosto na spodnji strani, in na listnih žilah. Pege so sprva rdečkaste, kasneje postanejo temno rjave do črne. Najbolj značilni so bolezenski znaki na strokih. V vlažnem vremenu nastanejo rjave pege z rdečkastim, rahlo dvignjenim robom, v sredini se razvijejo vdrte razjede (od tod tudi ime vdrta fižolova pegavost). Tu se tudi v največjih množinah tvorijo konidiji, kar lahko opazimo kot svetel poprh. Pege so lahko okroglaste ali nepravilnih oblik in izgledajo, kot bi bile vžgane v tkivo. Bolezni zato pravimo tudi fižolov ožig. Razvojni krog Gliva prezimuje v okuženem semenu, od koder spomladi požene micelij v rastočo rastlinico, kjer se že zgodaj pojavijo prva bolezenska znamenja. V vdrtih pegah oblikuje plodišča, kjer se tvorijo enocelični konidiji, s katerimi se gliva širi po rastlini ali med njimi. Konidiji, ki dospejo na zdravo rastlinsko površino ob ugodnih pogojih kalijo v 6 do 9 urah. Hife prodrejo skozi povrhnjico in epidermis globlje v tkivo. Po nekaj dneh pride do encimskega razkroja celičnih sten, pri čemer nastanejo »vodene« pege, ki kasneje potemnijo. V pegah se nakopiči micelij iz katerega se kasneje oblikujejo acervuli z novimi konidiji. Močne okužbe lahko pričakujemo v mokrem letu. Pogoste padavine in vetrovno vreme so ugodni pogoji za širjenje bolezni. Tvorba konidijev je največja med 13 in 260 C, z optimumom pri 17o C in pri relativni vlažnosti nad 92 %. Varstvo Najboljše varstvo je uporaba zdravega semena in setev odpornih sort. Delno si lahko pomagamo z razkuževanjem semena pred sajenjem in škropljenjem z nekaterimi fungicidi (bakreni pripravki, ditiokarbamati). Škropljenje je treba ponavljati na 8 do 10 dni, če je vreme za razvoj bolezni ugodno tudi bolj pogosto. Važno je, da pride škropivo tudi na spodnjo stran listov. Če pričakujemo napad bolezni, fižola ne smemo saditi pregosto. Na napadenih posevkih ne okopavamo ali opravljamo drugih del v mokrem vremenu. Ostanke bolnih rastlin poberemo in sežgemo.
Besedilo: Meta Zemljič Urbančič, Kmetijski Inštitut Slovenije |
||
|
|||
